Znano je, da so bile
mačke od časa starih Egipčanov naprej ljubljene
kot človekove družabnice, čaščene kot božanstva
in rejene zaradi zatiranja škodljivcev. Pred kratkim
pa so francoski arheologi našli dokaz, da se je
naše sožitje z mačkami verjetno začelo že vsaj
5.000 let prej.
V aprilski izdaji znanstvene
revije Science je skupina francoskih arheologov pod
vodstvom Jean-Denisa Vigneja z državnega centra za
znanstvene raziskave (CNRS) naravoslovnega muzeja v
Parizu poročala o zanimivi najdbi. Na 9.500 let
starem pokopališču na Cipru so leta 2001 odkopali
grob, v katerem je bil človek pokopan skupaj z
mačko ter školjkami, spoliranimi kamni, kamnitim
orodjem in dekorativnimi ročnimi izdelki (slika 1).
Analiza je pokazala, da je bil človek star
približno 30 let, a spola zaradi poškodovane
medenice niso mogli ugotoviti. Mačje okostje je bilo
skrbno zakopano le 40 cm stran, na njem pa ni bilo
nobenih sledov ureznin ali udarcev (slika 2). Ob
smrti je bila mačka stara le 8 mesecev in verjetno
so jo ubili, da bi jo pokopali poleg človeka. Bila
je večje rasti od današnjih domačih mačk in
najbolj podobna današnji afriški divji mački Felis
silvestris lybica (slika 3). Ta najdba iz velike
neolitske vasi Shillourokambos je vsaj 5000 let
starejša od egipčanskih umetniških upodobitev
mačk. Namerni skupni pokop človeka z mačko priča
o tem, da so imele mačke posebno vlogo v življenju
in po smrti kamenodobnih prebivalcev
Shillourokambosa.
Najstarejši dokaz o
udomačitvi mačk prihaja iz starega Egipta. Nekateri
strokovnjaki predvidevajo, da so Egipčani udomačili
in tudi že vzrejali različne pasme mačk od leta
2.000 pred našim štetjem. V egipčanski mitologiji
se pogosto pojavljajo boginje v mačji podobi, kot
sta Bastet in Sekhmet. Umetniške upodobitve mačk in
mumificirani ostanki pa so znani že izpred 4.000
let.
Znanstveniki
so že nekajkrat naleteli na znake, da so bile mačke
udomačene že veliko prej. Na Bližnjem Vzhodu so
našli 10.000 let stare podobe mačk, oblikovane iz
gline in vgravirane v lončenino iz neolitskega
obdobja (mlajše kamene dobe). Nedolgo tega pa tudi
čeljustne kosti divjih mačk, ki sicer niso bile v
neposredni bližini človeških grobov, a kažejo na
to, da so bile divje mačke vsaj povezane z mlajšimi
neolitskimi naselbinami na Cipru. To je še bolj
zanimivo ob dejstvu, da mačke niso bile domorodke na
tem mediteranskem otoku, ki leži 70 km južno od
Turčije. Sem so jih pred 8.500 leti torej morali
prinesti ljudje s celine. Še vedno pa ne vemo, ali
so jih takrat že udomačili, saj so skoraj
istočasno na otok naselili tudi lisico in še nekaj
divjih živali.
Verjetno
bo uganka, kdaj je človek udomačil prvo mačko, še
dolgo ostala nerešena. Problem je v tem, da so se
mačke najverjetneje same "komenzalno
udomačile" (izraz "komenzalizem"
označuje skupnost dveh živih bitij, ki je za enega
koristna, za drugega pa ni niti koristna, niti mu ne
škoduje). Podobno so se bile v človekovih
bivališčih "udomačile" miške in
podgane, ki so se hranile v njihovih shrambah. V
mlajši kameni dobi človek namreč ni bil več le
lovec in nabiralec hrane, ampak se je začel
ukvarjati s poljedelstvom. Mačka v bližini hiše je
reševala problem "ropanja" njegove shrambe
žita. Prav zaradi tega najdbe mačjih okostij v ali
blizu prvotnih človekovih naselbin še ne
dokazujejo, da so bile mačke zares tudi udomačene
hišne ljubljenke. Da pa je uganka še bolj
zagonetna, so okostja domačih mačk zelo podobna
okostjem svojih divjih sorodnikov.
Najdbe
psov, namerno pokopanih ob človeku, so za razliko od
mačk veliko starejše in pogostejše arheološke
najdbe. Najstarejša znana je iz Izraela izpred
12.000 let. Tudi za to obstaja logična razlaga. Pes
je seveda že primitivnemu lovcu pomagal pri lovu in
varovanju bivališča.